key1

key1

key1
zemljevid
naslov
senca

O hišnih imenih

Domačija-na-Zgornji-Beli

Domačija Pər Cúc na Zgornji Beli. Foto: Klemen Klinar

Hišna imena označujejo domačije in pripadajoče posesti ter predvsem ljudi, ki na teh domačijah živijo. Ta "domača" imena so nastala iz potrebe po lažjem ločevanju domačinov med seboj in so se na domačijah obdržala kljub menjavi lastnikov in njihovih priimkov. Danes z opuščanjem kmetij in  zamiranjem kmečkega načina življenja v vaseh hišna imena izginjajo iz vsakdanjega govora, mnoga imena poznajo le še starejši.

 

 

Kaj so hišna imena? 

Pred opredelitvijo, ki jo uporabljamo v naših raziskavah, bi radi opozorili, da je dojemanje pomena hišnega imena v različnih strokah in pri različnih avtorjih različna. Zato ne trdimo, da je ta edina prava, a je za umestitev hišnih imen kot del nesnovne kulturne dediščine najbolj smiselna. Hišna imena spadajo med zemljepisna lastna imena ter poimenujejo naseljeno ali nenaseljeno hišo s hišno številko v naselju ali delu naselja (npr. domačija/kmetija s posestvom, hiša brez posestva ...), ne pa tudi posamezna gospodarska poslopja (npr. drvarnica, hlev ...); v raziskavo so lahko vključena tudi poimenovanja za samostojne pomožne gospodarske objekte, ki niso del domačije (npr. mlin, žaga, stope, sušilnica …), in skupne vaške objekte (npr. cerkev, župnišče, šola, gostilna, gasilski dom, srenjska sušilnica ...).

 

Hišna imena so že od nekdaj pomembna za razpoznavanje hiš in ljudi na vasi, označujejo najmanjšo naselitveno enoto, to je posest ali bivanjski prostor. Pomembna so bila zlasti v časih, ko še ni bilo zemljiških knjig. Ime se je držalo hiše in posestva, čeprav so se lastniki menjavali. Hišna imena so bila tudi osnova družinskih imen, imen naselij in vasi, zato so dragocen del kulturne dediščine, zgodovine kraja in naroda.

 

Domačija v Podhomu

Domačija Pər Bísc v Podhomu. Foto: Klemen Klinar

Zbirajo se samo tista hišna imena, ki so v rabi vsaj od leta 1940 (torej okrog 70 let), ne nujno na istem objektu. Ta čas namreč večinoma sovpada s koncem nastajanja novih kmetij in z začetkom obdobja deagrarizacije podeželja in urbanizacije podeželskih naselij, poleg tega pa je 70-letna raba hišnega imena dokazilo, da je ime obstalo že tri generacije lastnikov in se obdržalo. Kot dokazilo o ustrezni starosti hišnega imena služijo podatki iz zgodovinskih virov. Letnica nastanka zgodovinskega vira je zanesljivo ugotovljena letnica, ko je hišno ime že obstajalo, torej njegov nastanek datira v obdobje pred tem letom. V kolikor za hišno ime ne obstaja zapis v zgodovinskem viru, se okvirno obdobje nastanka preveri v lokalnem okolju med domačini.

 

Zbirajo se tudi morebitna hišna imena, ki niso več v vsakdanji rabi, a jih posamezni informatorji še poznajo. Najpogostejši primeri so imena za izginule in podrte domačije.

 

Pri zbiranjih se osredotočamo le na izvorna hišna imena, torej hišnih imen domačij potomcev, ki izhajajo iz domačije z izvornim imenom, na primer Pri Kovačevem Janezu, Pri Žnidarjevi Micki, ne upoštevamo.

  

 

Zapis hišnih imen 

Osebna imena in iz njih tvorjena hišna imena se zunaj svojega avtohtonega prostora uporabljajo redko. Poleg tega imajo hišna imena za razliko od drugih zemljepisnih imen še bolj poudarjeno istovetenjsko vlogo (identifikacijsko funkcijo), saj z osebnim imenom istovetimo osebo, živečo na domačiji.

 

Prav zaradi tega je pri zbiranju hišnih imen ključnega pomena, da so zapisana tudi v narečnem izgovoru, kar pa zaradi specifičnih narečnih posebnosti z znaki slovenske abecede ni mogoče. Ker je natančna fonetična transkripcija za nejezikoslovno rabo prezapletena in za splošno javno rabo neprimerna, je bila za narečni zapis izrazov uvedena poenostavitev, ki kljub rabi samo znakov knjižne abecede še vedno kar se da natančno predstavljala narečno slušno podobo imena. Pri poenostavljenem zapisu narečnega izgovora hišnega imena so uporabljena tudi naglasna znamenja, ki povedo, kje je hišno ime naglašeno in kakšen je naglašeni samoglasnik. Ostrivec označuje ozek in dolg glas (npr. répa, móka), strešica zaznamuje širok in dolg glas (npr. pêta, rôka), krativec pa širok in kratek glas (npr. kmèt, nastòp).

 

Pər Zdôvənk v Kokri

Pər Zdôvənk v Kokri. Foto: Klemen Klinar

Označevanje naglasa je pomembno, ker domačini zelo dobro ločijo med različno naglašenimi oz. izgovorjenimi hišni imeni, npr. Pər Pétro (Podkoren, Radovna) in Pər Pêtro (Srednja vas v Bohinju) ali Pər Klemén (Bohinjska Bela, Smokuč) in Pər Klêmen (Begunje na Gorenjskem). Tistim, ki imajo v vasi hišno ime Novak, je zelo pomembno, da ga pravilno naglasimo Pər Novák (Bohinjska Češnjica, Selo pri Bledu, Smokuč, Višelnica), čeprav bi bila kje drugje mogoča tudi oblika Pər Nôvak.

 

Pri zapisu hišnih imen in ostalih izrazov v narečni obliki je uporabljen tudi znak za polglasnik »ǝ́«, ki ga izgovarjamo kot samoglasnik v besedah pes [pǝ́s], vrtnar [vərtnár]. Z njim je mogoče ohraniti posebnosti, značilne za gorenjsko narečje. Zapis neoslabelih samoglasnikov namesto polglasnika hišno ime preoblikuje do te mere, da domačinom ni več prepoznavno kot domače, npr. Pər Məgvò in ne Pər Megvò (Selo pri Bledu) ali Pər Gərjúpo in ne Pər Gorjúpo (Zasip).

 

V projektu je bil predlagan tudi zapis govorjene podobe končnice hišnega imena, saj je oslabitev končnega -u v obravnavanih gorenjskih govorih različna in bi poenotenje na knjižno končnico -u izbrisalo (tudi po mnenju domačinov) pomembne razlike med krajevnimi govori. Značilne končnice mestnika ednine imen moškega spola so navedene spodaj.

 

  1. Na celotnem območju Gorenjske končnica -u onemi, npr.: Pər Ôsvald (Rateče), Pər Úlčnek (Brezje), Pər Čút (Žirovnica), Pәr Štírog (Hotemaže), Pər Sebénc (Zasip), Pər Požlép (Dvorska vas), Pər Pérc (Šenturška Gora), Pər Jernéjovc (Jereka), Pər Podəršník (Zgornje Jezersko), Pər Tovšét (Bašelj). 
  2. Z izjemami, omenjenimi v 3. točki, je na območju Zgornje Gorenjske, še najbolj izrazito pa v Zgornji bohinjski dolini, v okolici Gorij in Bleda, Podkorenu in Gozdu Martuljku značilna končnica -o, npr.: Pər Bvážəljno (Podkoren), Pər Krávenjo (Kranjska Gora), Pər Píntarjo (Kamnje), Pər Gúharjo (Podhom), Pər Sokáno (Rečica pri Bledu), Pər Kúgvo (Smokuč), Pər Francózo (Begunje na Gorenjskem), Pər Vángoso (Bohinjska Češnjica).
  3. Na območju Osrednje Gorenjske južno in vzhodneje od črte Begunje na Gorenjskem – Radovljica, v Ratečah in na območju Bohinjske Bele končnica -u za nekaterimi končaji oslabi v polglasnik, npr. Pər Kvabíšarjə (Rateče), Pər Šímnə (Preddvor), Pər Žvégəlnə (Bohinjska Bela), Pər Matízəlnə (Slatna), Pər Bóltarjə (Zgornja Lipnica), Pər Strúpjə (Dvorje), Pər Pvácarjə (Trstenik).
  4. Na območju škofjeloškega in poljanskega narečja, pa tudi na območju Mavčič končnica -ju oslabi v -i, npr. Pər Hríbari (Praše), Pər Krížnari (Mavčiče), Par Zaklánčari (Javorje).

 

Domačija Pər Govóbo na Blejski Dobravi.

Domačija Pər Govóbo na Blejski Dobravi.Foto: Klemen Klinar

Poknjižena oblika je prirejen zapis hišnega imena, zapisan zgolj v skladu z glasoslovno-pravopisnimi pravili, na etimološki ravni pa je poknjiževanje problematično, saj bi v določenih primerih tako poknjiženo hišno ime za domačine postalo neprepoznavno. Primer: hišno ime Pər Bísc (ime na Bledu, v Zasipu in Podhomu) bi na podlagi poznavanja izvora hišnega imena lahko poknjižili v obliko *Pri Vidicu, a se s takšnim imenom domačini ne identificirajo več.

 

 

Motivacija za nastanek hišnih imen 

Hišna imena glede na poimenovalno motivacijo delimo na:

 

  1. hišna imena iz osebnih lastnih imen – običajno po imenu gospodarjev ali gospodinj:

    a. hišna imena, nastala iz moških osebnih imen, navadno imen

        gospodarjev (npr. Pər Mártinc, Pər Lénart, Pər Martínu);

    b. hišna imena, nastala iz ženskih osebnih imen, navadno imen gospodinj
        (npr. Pər Mójčnjeko, Pər Hém, Pər Rozín);

  2. hišna imena, nastala iz priimkov (npr. Pər Prétnarjo, Pər Médjo);
  3. hišna imena, nastala glede na lokacijo domačije:

    a. hišna imena, nastala iz občih geografskih in pokrajinskih pojmov:

    i. za splošne značilnosti površja oz. reliefnih oblik in osebnih lastnih imen, nastalih s tako motivacijo

       (npr. U rób, Na skálc, Pər Dóvarjo);

    ii. za rabo tal in osebnih lastnih imen, nastalih s tako motivacijo (npr. Pər Zabóšnek, Na pól);
    iii. za vodna telesa in osebnih lastnih imen, nastalih s tako motivacijo (npr. Pər Grábnarjə, Pər Makúžarjə);

    b. hišna imena, nastala iz lastnih geografskih imen:

    i. naselij (npr. Pər Žlánarjo, Pər Pərníkarjo);

    ii. delov naselja (npr. Pər Hotúnarjo);

    iii. voda (npr. Pər Hvadníkarjo);

    iv. obdelovalnih zemljišč (npr. Na Polán, Pər Goríčnek)

    c. hišna imena, nastala iz poimenovanj grajenih objektov (npr. Pər Mostárjo, Pər Lésarjo);

  4. hišna imena, nastala iz lastnih geografskih imen, ki niso vezana na lokacijo domačije, temveč na poreklo gospodarja:

    a. iz imen daljnih krajev, dežel (npr. Pər Amerikán);

    b. iz imen bližnjih pokrajin (npr. Pər Koróšco, Pər Zljáno);

    c. iz imen naselij (npr. Pər Kókərčan, Pər Rátečano);

  5. hišna imena iz poimenovanj za poklic, status ali značilnosti gospodarja:

    a. hišna imena, nastala iz dejavnosti:

    i. iz poklica (npr. Pər Píntarjə, Pər Žnídarjo, Pər Gódcə, Pər Bôgnarjo);

    ii. iz predmeta, povezanega s poklicem (npr. Pər Dúrgəlno);

    b. hišna imena, nastala iz statusa gospodarja (npr. Pər Špán, Pər Kájžarjo);

    c. hišna imena, nastala iz lastnosti gospodarja (npr. Pər Gúharjo, Pər Kódrə);

  6. hišna imena, nastala iz statusa ali funkcije stavbe (npr. Pər Pážbarjo, Pər Ječévarjə, Fárovž);
  7. hišna imena, nastala iz poimenovanj rastlin in živali:

    a. hišna imena, nastala iz poimenovanj rastlin:

    i. dreves (npr. Pər Brínjarjo, Pər Téfkarjo);

    ii. ostalih rastlin (npr. Pər Čbúvarjo);

    b. hišna imena, nastala iz poimenovanj živali:

    i. domačih živali (npr. Pər Máčkə);

    ii. ostalih živali (npr. Pər Medvédo, Pər Komárjo).

 

Pri ugotavljanju motivacije za nastanek hišnih imen si v veliki večini primerov lahko pomagamo le z ljudskim poznavanjem izvora hišnih imen. Izvor imen je tako delno ugotovljen s pomočjo ankete med lastniki domačij in s pogovori s starejšimi domačini. Podatek o izvoru hišnega imena, opredeljen v iskalniku, je tako lahko celo napačen ali delno pravilen.

 

Viri, literatura in sorodna dela 

  1. Čop, D. 2007: Imenoslovje in etimologija imen. Merkujev zbornik, Jezikoslovni zapiski, 13, 1/2. Ljubljana.
  2. Furlan, M., Gložančev, A., Šivic-Dular, A. 2000: Pravopisna ustreznost zapisa lastnoimenskega gradiva v Registru zemljepisnih imen in Registru prostorskih enot. Geografski vestnik. Ljubljana.
  3. Gliha Komac, N. 1999: Drugi otroški etimološki raziskovalni tabor Stara hišna imena v Kanalski dolini: Žabnice. Hišna imena v Žabnicah – otroški raziskovalni tabor Kanalska dolina 1999. Ukve. 
  4. Hawlina, P. 2008: Hišna imena. Drevesa – bilten slovenskih rodoslovcev. Škofja Loka.
  5. Keber, J. 2002: Rojstna imena, hišna imena, vzdevki, psevdonimi v Sloveniji. Jezikoslovni zapiski 8. Ljubljana.
  6. Klinar, K. 2011: Kako se pri vas reče? (zbirka knjižic).
  7. Klinar, K. 2012: Hišna imena na Gorenjskem. Gorenjska: etnologija in pokrajine na Slovenskem na primeru Gorenjske ali kaj lahko etnologi in kulturni antropologi doprinesemo h kulturni podobi in razumevanju pokrajin na Slovenskem / Strokovni posvet Etnologija in slovenske pokrajine. Dvorska vas.
  8. Klinar, K., Škofic, J., Šekli, M., Piko-Rustia, M. 2012: Metode zbiranja hišnih in ledinskih imen: Projekt FLU-LED v okviru Operativnega programa Slovenija–Avstrija 2007–2013. Jesenice–Celovec.
  9. Kotnik Šipec, M. 2004: Stara hišna imena na Polzeli. Polzela.
  10. Kotnik, B. 2011: Zgodovina hiš južne Koroške. Celovec.
  11. Mrdavšič, J. 1988: Krajevna in domača imena v Črni na Koroškem in njeni širši okolici. Ravne na Koroškem.
  12. Ramovš, M. 1999: Hišna imena v vaseh Ježica, Savlje, Kleče, Mala vas in Stožice. Ljubljana.
  13. Stanonik, M. 2005: Hišna imena v Žireh. Maribor.
  14. Šekli, M. 2005: Hišna imena v Ovčji vasi. Ovčja vas in njena slovenska govorica: raziskovalni tabor. Ukve.
  15. Šekli, M. 2008: Zemljepisna in osebna lastna imena v kraju Livek in njegovi okolici. (Linguistica et philologica, 22). Ljubljana.
  16. Šivic-Dular, A. 1988: Temeljna načela pri pisanju slovenskih zemljepisnih imen. Jezik in slovstvo, XXXIV/1–2. Ljubljana.
  17. Škofic, J. 2007: Narečno besedilo kot vir za imenoslovno raziskavo. Merkujev zbornik, Jezikoslovni zapiski, 13, 1/2. Ljubljana.
  18. Škofic, J. 2001: Hišna imena v Kropi. Simpozij Slovenska lastnoimenskost: zbornik s simpozija '99 v Pišecah. Novo mesto.
  19. Škofic, J. 2009: Zemljepisna lastna imena med narečjem in knjižnim jezikom. Slovenska narečja med sistemom in rabo, (Obdobja, Metode in zvrsti, 26). Ljubljana.
  20. Škofic, J. 2011: Kako se pri vas reče (in kako se to napiše)? Izzivi sodobnega jezikoslovja. Zora 75. Maribor.
  21. Škofic, J. 2013: Zasnova slovarja narečnih hišnih in ledinskih imen. Slavistika v regijah – Nova Gorica. Ljubljana.
  22. Zorko, Z. 2004: Hišna imena na Koroškem (ob Miklošičevem imenoslovju). Besedoslovje v delih Frana Miklošiča. Zora 31. Ljubljana.

 

Literaturo najdete tudi na spletni strani COBISS.SI